Kartuša funkcionira kot hranilna posoda za črnilo, ki ga tiskalnik uporablja za izrisovanje slike. Vsaka kartuša vsebuje eden ali več oddelkov za shranjevanje črnila, določeni proizvajalci pa dodajo tudi elektronske kontakte in čip, ki komunicira s tiskalnikom. Redkeje lahko kartuša vsebuje tudi glavo samega tiskalnika.
Večina tiskalnikov namenjenih širokem krogu javnosti – kot so tiskalniki proizvajalcev Canon, HP in Lexmark uporablja termalno tehnologijo, ki tiska s pomočjo grelnega elementa znotraj vsakega razdelka kartuše. Ko šibek električni tok potuje skozi ta element ga segreva, kar povzroči nastanek drobnega parnega mehurčka znotraj šobe tiskalnika, ta pa posledično potisne miniaturno kapljico črnila na papir. Alternativa termalnim so piezoelektrični tiskalniki – to tehnologjio uporabljajo tudi vsi Epsonovi barvni tiskalniki. Pri tovrstnih tiskalnikih je grelni element zamenjan s piezoelektričnim kristalom, ki spreminja velikost glede na količino električnega toka, ki potuje skozenj. Glavna prednost piezoelektričnih tiskalnikov je skrita v dejstvu da se ne segrevajo, kar omogoča uporabo črnil, ki se na toploto slabo odzivajo.
Za razliko od kartuš v brizgalnih tiskalnikih, laserski uporabljajo tonerske kartuše, kjer barvno tekočino nadomešča poseben barvni prah. Tradicionalno ga je sestavljala kombinacija ogljikovega prahu (kasneje kombiniranega z različnimi polimeri), železovega oksida in sladkorja. Delci prahu se v laserskem tiskalniku segrejejo do tališča, kar jim omogoča vezavo s papirjem. Današnji tonerji skoraj brez izjeme uporabljo CMYK barvni sistem (cian, magenta, rumena in črna barva). Toner in kartuša se poleg načina delovanja razlikujeta tudi v ceni, saj je kljub dražji osnovni ceni laserski tiskalnik z enim tonerjem sposoben izrisa mnogo več strani, kar prinese nižjo končno ceno.
